9.2. Duhovni ali energetski vzrok za ne-nosečnost

Na duhovnem nivoju je vzrok za ne-nosečnost v energetskem stanju matere, očeta in otroka: vsi trije sodelujejo pri oploditvi, kjer je otrokova duša prioritetna. Praksa potrjuje že znano tezo, da otrokova duša izbira očeta in mater, in sicer na osnovi njihovih pogojev za življenje na Zemlji. V zemeljskih pogojih naj bi duša kreirala znanje s spoznanjem okolice, v kateri bo živela, pridobila izkušnjo z ljudmi, s katerimi se bo srečala, dobila izobrazbo in podobno, se naučila vse tisto, za kar je utelešena. Tu mislim na pogoje, ki jih ponuja življenje v določenem okolišu, status staršev v družbi, na njihovo vzgojo in prenos vzgoje na otroka, posebej na duhovni nivo staršev in določene poglede na naloge otroka, ki jih mora po njihovem prepričanju otrok opraviti ali doseči v življenju.

Dostikrat se zgodi, da starši kljub svoji dobri želji in starševski skrbi pretiravajo v vzgoji otroka glede na njegovo poslanstvo na Zemlji in otrokom vsiljujejo izobrazbo, poklic in način življenja. Taki otroci trpijo, končajo šolanje za napačne poklice, niso uspešni v družbi; zgodi se celo, da storijo samomor. V družbi jih prepoznamo po tem, da se ukvarjajo s poklici, za katere niso študirali, ali da imajo zelo uspešen hobi. Nemalokrat se zgodi, da nek zdravnik dobro igra na kitaro, da elektrotehnik dobro riše, gozdar rad jadra in podobno. V takih primerih gre za dominantnost staršev in kot vzrok za bolezen otroka je posebej opazna. Starši so z vsiljeno vzgojo otroka v bistvu popravljali lastne življenjske napake, ne zavedajoč se, da je dolžnost staršev vzgajati svojega otroka za življenje primerno okolju in času, v katerem bo otrok odraščal in živel.

Duša otroka presoja o fizičnem življenju na osnovi analize omenjenih zahtev, presoja o očetu in materi, odloča pa se na lastno odgovornost, glede na potencialne možnosti za spoznavanje novega na poti svojega duhovnega razvoja. Lahko se zgodi, da duša zgreši pri izboru staršev in da potem to popravi, da uniči plod skozi spontani splav, kar potem v primerih, ko je mati biološko zdrava, medicina ne more ugotoviti vzroka za to prekinitev nosečnosti. Tudi pri rojstvu ali pozneje lahko duša popravi svojo napako s tem, da otrok nenadno in brez vidnega vzroka umre. Tudi pri odraslem človeku duša lahko prekine domovanje v fizičnem telesu: so primeri, ko nastopi nenadna smrt, nesreča s smrtnim izidom, samomor, nenadna huda bolezen in podobno, in ko za to ni vidnega vzroka na fizičnem telesu.

Duša trajno skrbi, da bo dobila vse tisto, kar je pomembno, da bi izpolnila svojo lastno zahtevo, se naučila kar je nujnega in spoznala kakšno je njeno poslanstvo na Zemlji. Poslanstvo neke duše v fizičnem telesu na Zemlji prepoznamo po življenju tistega človeka, ki nosi to dušo, oz. po njegovem interesu, da opravlja določena dela z užitkom, da uživa v svojem delu in da vse, kar dela, naredi z ljubeznijo.

V primeru, da se otrokova duša ne odloči, da bo sprejela določene starše, npr. osebi, ki na duhovnem nivoju nista združljivi, kar je v praksi sicer redek primer, tak par ne more imeti otroka, kljub zdravemu organizmu in pomoči medicine. Prav tako oče ali mati oziroma partnerja ne moreta imeti otroka, če sta naredila kakšen prekršek na duhovnem nivoju in sta kaznovana s tem, da nimata otrok. Ponavadi se partnerja ne zavedata svojega duhovnega prekrška in ne dvomita v pravilnost lastnih početij, ali se ne zavedata kaznovanja na duhovnem nivoju in sta presenečena nad to terapevtovo ugotovitvijo.

Pri moškemu se dostikrat zgodi, da nima odobritve in da je neploden, če je v preteklosti sodeloval v nehumanih dejanjih, zločinih, če je bil v slabih odnosih z onemoglimi in bolnimi, če je živel v sovraštvu, ali zlasti če je imel nehuman odnos do otrok in podobno. Tak oče ne more imeti otroka, kar ne pomeni, da velja zemeljska ocena da zli ljudje ne smejo imeti otrok: tu gre za duhovni prekršek in ga na fizičnem nivoju ne zasledimo; prej bi rekel, da ima mil in miren človek pogosteje duhovno kazen in je neploden kot pa na zunaj aroganten in nedostopen posameznik.

Ženska lahko izgubi pravico do otroka enako kot moški, le da je pri ženski prisotna še njena osebna odločitev ali bo otroka obdržala ali ne. Če ženska otroka ne želi obdržati zaradi zdravstvenih, socialnih in podobnih pogojev, ne dobi kazni za prekinitev nosečnosti. Take primere podpira tudi družba in ima opravičilo za prekinitev nosečnosti pod zgoraj omenjenimi pogoji. V primeru, da nosečnica prekine nosečnost zaradi subjektivnih vzrokov, kot je to prepir ali obračun z očetom zarodka, zaradi družbenega položaja in podobno, dobi na duhovnem nivoju kazen in nima več pravice do otroka. Te pogoje zagovarja cerkev, ko razglaša, da je to zločin in ko prepoveduje prekinitev nosečnosti. V principu imata družba in cerkev prav, le da gledata iz različnih zornih kotov na ta problem.

Navajam primer pacientke, stare 38 let, ki je prišla k meni z željo, da bi zanosila. Imela je večkratne neuspele poskuse umetnega oplojevanja, ona in njen partner pa sta bila po medicinskih ugotovitvah popolnoma zdrava. Hitro sem ugotovil, da je pacientka kaznovana na duhovnem nivoju in da nima pravice do otroka. Kljub temu sem opravil nekaj terapij in poskušal dobiti odobritev za zdravljenje pacientke na energetskem nivoju, vendar vselej neuspešno. Svetoval sem ji, naj poišče drugo rešitev, ker ji ne morem pomagati in da je ne želim zavajati z lažnim upanjem. Po dveh tednih se je vrnila k meni. Zvedela je, da kot zdravilec nisem nikoli nobenemu pacientu odklonil pomoč, ali ga napotil drugam na zdravljenje, razen napotitve k zdravniku, in me prosila naj ji odkrito povem, zakaj ne more zanositi, ker da to zagotovo vem. Vprašal sem jo, kaj je delala pred 12imi oziroma 13imi leti v tujini in če je tam splavila. Rekla je, da je res bila noseča in ker se je takrat z očetom zarodka skregala, oče pa si je zelo želel imeti otroka, iz kljubovanja nosečnost umetno prekinila. Povedal sem ji, da ima oče enake pravice do otroka kot mati in jo vprašal, kako naj ji ta greh kot terapevt odpustim oziroma ozdravim.

Večina mojih pacientk je bila med tistimi, ki so poskušale doseči nosečnost s posegi medicine in umetne zanositve. Medicina ozdravi neplodnost v primerih, ko je vzrok zanjo na fizičnem nivoju, medtem ko so vsi poizkusi, da bi dosegla nosečnost, ko so ovire na duhovnem nivoju, neuspešni. V praksi so znani primeri, ko je bila mati več kot desetkrat neuspešno umetno oplojena in nato po terapiji z življenjsko-kozmično energijo v prvem mesecu terapije ostala noseča.

Najpogosteje terapevti z življenjsko-kozmično energijo zdravimo ne-nosečnost v primeru, ko medicina ne najde vzroka zanjo na fizičnem telesu. Na duhovnem nivoju preizkusimo duše otroka, očeta in matere, ki morajo izpolnjevati iste pogoje in ki imajo iste obveznosti pri postopku oplojevanja. Preizkusimo vse tri duše posamično, da ugotovimo, kakšne parametre imajo za oploditev. V primeru, da neka duša ni popolnoma čista, jo ozdravimo in do zanositve pride v prvem mesecu po tretmaju.

V primeru, da ne pride takoj do zanositve, moramo poiskati, katera od teh treh duš še vedno nima odobritve za otroka, oz. katera duša je na duhovnem nivoju nečista. Posvetiti se moramo tej duši in po uspešnem zdravljenju lahko pride do zanositve.

Poznam primere, ko sta oče in tudi mati za vedno izgubila duhovno odobritev za otroka in otroka nista dobila. Zgodi se tudi, da sta partnerja duhovno neusklajena in zato nimata otrok: če pa zamenjata partnerja, lahko tako ženska kot moški z drugim partnerjem spočneta in imata otroka.

Delo z dušami mora terapevt z življenjsko-kozmično energijo opraviti po posebnem postopku, ker mora za vsak poseg v tujo dušo pridobiti duhovno odobritev; prav tako je nujno pravilno ravnanje po navodilih. Tudi pridobitev odobritve zahteva poseben prijem in natančno izvajanje protokola, ki nato omogoči neovirano in uspešno delo. Redko se zgodi, da terapevti ne dobimo odobritev za zdravljenje duš, zato je terapija za primer nosečnosti ali za kakšen drug primer v zelo visokem odstotku uspešna.