Uvod

Različne sestavine obstoječih dveh teles človeškega organizma pogojujejo, da je duhovne zakonitosti težko natančno določiti, ali jih celo postaviti v standardne okvirje, kot to omogoča vsakdanja praksa na fizičnem nivoju. Še težje je duhovne zakone celovito zajeti, oz. uokviriti v obstoječe zakone in jih tako uporabiti, da bodo pravilno vplivali na fizično telo, da bodo omogočali fizičnemu telesu skladno delovanje, zdravje in dolgo življenje. Za to obstajata dva povsem očitna vzroka: opis energetskih zakonov lahko predstavimo samo na našem človeškem fizičnem nivoju, ki odraža le bledo sliko resničnosti duhovnega dogajanja; in: fizični zakoni so prepleteni v času in prostoru, ki pa za energijo ne obstajata. Kljub temu ne gre medsebojno ločevati duhovne in fizične nivoje, ker so eni in drugi sestavni del istega, oz. celote, kar nujno pogojuje njuno skupno obravnavo.

Če želimo duhovno rasti in kot zdravilec z življenjsko-kozmično energijo pomagati sebi in drugim, moramo zapreti omenjeni krog nezaprte celote, duhovnega in fizičnega, in to do tistega trenutka, ko nam na višji stopnji spoznanj ta krog ne bo več potreben, ker bomo postali del te iste stvarnosti. Terapevti se moramo praktično naučiti, da obstaja to vmesno stanje med fizičnim in duhovnim nivojem in da ima to stanje lastnosti enega in drugega. Po drugi strani čistega stanja duha ne moremo doseči, ker bi v njem ostali brez telesa in bi bili torej fizično mrtvi. Kljub temu moramo to stanje spoznati in obvladati, pa čeprav moramo pri tem maksimalno improvizirati.

Na poti iz fizičnega v duhovno stanje nas naš ego ovira. Vlada nad našo osebnostjo s pravili znanja in izkušenj, ki smo si jih pridobili v življenju in gospodari nad našim duhovnim jazom. Nemalokrat smo se v življenju nepravilno odločili, napravili napačen korak, čeprav nas je nek glas v notranjosti opozarjal. Opozarjal nas je notranji jaz oz. duhovna komponenta naše celovite osebnosti, da naj to storimo drugače. Spoznanje, da nas ego ovira, je nekatere raziskovalce duhovnosti pripeljalo do različnih zablod. Ne bo odveč, če tu še enkrat omenim, da nekatere miselne smeri in discipline na Vzhodu trdijo, da kaže pri duhovni rasti ego eliminirati ali celo popolnoma uničiti. To mogoče velja za razmere na Vzhodu, kjer so prisotne lastnosti in učinki dolgoletnih meditacij in tudi sposobnosti, da v kratkem času, po potrebi, lahko preidemo iz fizičnega v duhovno stanje. Pri nas na Zahodu to ni možno: mi tega nismo sposobni in lahko sprejmemo le večkratne, hitre in kratkotrajne prehode iz enega v drugo stanje.

Brez ega človek ne more biti, ne moremo živeti brez lastne osebnosti, on gospodari z nami: mi smo to, kar smo z njegovim obstojem in delovanjem. V vsakdanjem življenju pri postopni trajni duhovni rasti ego popušča in dovoljuje notranjemu jazu, da se za kratka obdobja uveljavi. S tem posameznik ali terapevt dobi občutek, da je ego hvaležen in da se zaveda pomembnosti duhovne rasti ter dovoljuje občasne kratkotrajne izključitve, kot je to v našem primeru, ko ga ne potrebujemo pri duhovni rasti oziroma duhovnih dogajanjih. Vse skupaj kaže na to, da je končni cilj na poti k celovitemu bitju enakovredna uveljavitev ega in duhovnega jaza, oz. stanje ko se oba, ego in duhovni jaz dopolnjujeta, ko odločata sinhrono in natančno. To stanje je stanje visoke stopnje razuma in sposobnosti biti moder, genialen. V zgodovini poznamo številne osebnosti, ki so dosegle takšno stanje duha, kot so, če naštejem nekaj primerov iz novejše zgodovine: Tesla v elektrotehniki, Rembrandt v slikarstvu, Shakespeare v književnosti, Yung v psihologiji, Mozart v glasbi in mnogi drugi. Vsi genialni posamezniki so bili modreci samo zaradi tega, ker so bili visoko duhovno razvite osebnosti.

Spoznali smo, da moramo pri duhovni rasti in pri izvajanju transformacij egu preprečiti, da bi nas motil, da je potrebno, da začasno ostane ob strani, da bi duhovne komponente nemoteno, pod našim vplivom, delovale. Ego smo izključili in vključili duhovne aktivnosti. Na doseženi stopnji nam je postalo jasno, da moramo biti terapevti v stanju čiste duhovnosti oz. v stanju jasnovidnosti samo v postopkih transformacij, merjenj, notranjega gledanja organov, mentalne kirurgije, zdravljenja. Tej tehniki oziroma temu začetnemu koraku rečemo Vklop in Izklop; omogoča nam prehod v duhovno stanje in nato vrnitev v normalno življenje. Spoznali smo jo v prvem delu moje knjige in z vajo smo se naučili, kako jo bomo učinkovito izvajali v vseh opisanih postopkih. To, kar znamo in počenjamo, ne bo obremenjevalo okolice in naših najbližjih, ker smo v duhovnem stanju samo v kratkih intervalih našega terapevtskega delovanja s kozmičnimi zakoni.

Ego je v času teh kratkih intervalov duhovnega stanja izključen, toda ne užaljen. Sodeloval je v ustvarjanju tega postopka, zato je v bistvu ponosen. Hkrati tudi zdravilec ceni sebe in rezultate svojega dela, hvaležen je pridobljenemu znanju in temu, da lahko pomaga drugim. Ponosen terapevt vzbuja tudi dober občutek v okolici in pozitivno učinkuje na pacienta.

Ob tem velja omeniti, da ne bomo mogli zajeti bistva in vsega duhovnega, živeti v duhovnem stanju, oziroma preiti v čisto duhovno stanje, ker je za to naše fizično telo nesposobno. Človek in tudi terapevt ne more biti čista duhovnost, saj lahko dosežemo določene uspehe le v posameznih področjih duha, zato je razumljivo, zakaj se posamezniki posvečamo posameznim duhovnim disciplinam in osvajamo znanja s parcialnih področij, ko se specializiramo za določeno delovanje. V našem primeru bomo kot terapevti z življenjsko-kozmično energijo vzeli samo tisti delček duhovne komponente, ki ga potrebujemo za pomoč in zdravljenje z življenjsko-kozmično energijo, druge duhovne aktivnosti pa bomo osvajali zaradi naše lastne duhovne rasti, vzgoje in sposobnosti za kreiranje s kozmičnimi zakoni.

Življenjsko-kozmična energija je osnova za življenje: povezuje nas z vesoljem in pogojuje delovanje našega organizma; brez nje ne funkcioniramo na fizičnem nivoju: mrtvi smo. Spoznanje njenega obstoja in načina njenega delovanja nam daje občutek, da smo prepojeni z življenjsko-kozmično energijo, da je vse na Zemlji potopljeno v njej, ter da se živa bitja nahajamo v tej energiji kot ribe v vodi. Ni več čudno, da to energijo lahko spoznamo in imenujemo kot osnovo za razvoj vseh religij na svetu, kot tudi splošnega pojmovanja, da je Bog povsod, da vse vidi in sliši. Tudi lahko razumemo, da ta energija, ki nam daje življenje, s svojim delovanjem na nas ne more imeti stranskih učinkov: ko, na primer, z zdravljenjem kanaliziramo energijo v pacienta, nastaneta le dve možnosti: ali je pacientu bolje (torej smo uspešni pri zdravljenju), ali se ne zgodi nič.

Praksa kaže, da smo pri zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo vedno uspešni in da smo pri tem manj uspešni oz. nekoliko ovirani le pri pacientih, ki imajo v organizmu druge substance, kot v primerih uživanja mamil, alkohola, prevelike uporabe tablet ali ob stranskih učinkih kemoterapije, določene religiozne opredelitve in podobno. Skratka, z zdravljenjem z življenjsko-kozmično energijo dosegamo kompletno zdravljenje, zdravimo vse bolezni brez posledic, kar z drugimi ezoteričnimi tehnikami in alternativnimi zdravljenji ni možno, ker so posledice zdravljenja ali stranski učinki vidni in v nekaterih primerih usodne za pacienta in terapevta.

Izkušnja, da živi organizmi obstajajo prav zaradi delovanja življenjsko-kozmične energije, katero sprejemajo v sebe in jo pretvarjajo v bioenergijo, je revolucionarno spoznanje in krati osnovno načelo naše terapije. Organizem je zdrav, če ima dovolj življenjsko-kozmične energije, in organizem je bolan, oziroma pripravljen da to bo, če mu te energije primanjkuje. Življenjsko-kozmična energija je izvorna, prvotna, težko dostopna, bioenergija pa je sekundarna in predstavlja (grobo rečeno) rezultat pretvorbe v organizmu iz ene energije v drugo.

Bioenergija, ali po vzhodnjaško »aura«, je naše opazovalno polje, indikator, kako organizem na energetskem in fizičnem nivoju oz. telesu deluje, kako se manifestirajo vzroki za bolezen in kako reagira fizično telo pod vplivom bolezni. Prav tako, če v auri na nekem določenem mestu, v končni fazi razvoja bolezni, ki ga določa posamezni organ, ni zadosti energije, je za to vzrok v že obolelem organu, ki ne more oz. ne funkcionira pravilno, ne pretvarja ene energije v drugo: zato se v auri vidno pojavi bolj ali manj izrazito močna poškodba. Praksa kaže, da obstajata le dve karakteristični vrsti poškodbe aure, in sicer: stanje brez energije, t. i. vakum; in: stanje odvečne energije, t. i. živi organizem. Vakum je brezenergijsko stanje ter ugodno leglo za viruse in bakterije, medtem ko odvečna energija nastaja in živi na račun energije telesa in njegove aure in ovira delovanje organov in sistemov v telesu ter slabi njihovo delovanje. Prav tako lahko nastane določena poškodba aure s tujim posegom, s programiranjem, t. j. namensko izvedenimi določenimi postopki, imenovanimi protokoli, s ciljem rušitve energijskega sistema, kot so to protokoli magije, uroka in prekletstva. Tovrstne poškodbe imajo lastnosti črpalke, ki črpa energijo in s tem sistematsko uničuje energetski sistem organa, sistema v organizmu in telesa.

Pot od pojave poškodbe, ki je vzrok za bolezen, do stanja, ko bolezen pušča posledice na organizmu, lahko razdelimo na tri stopnje, in sicer:

I. stopnja: pojava poškodbe v auri; II. stopnja: ko poškodba deluje na fizično telo; in III. stopnja: ko poškodba pušča posledice na organizmu in je tu bolezen.

S prvim in drugim stanjem se klasična medicina ne ukvarja; uspešno nastopa pri tretji stopnji, ko nastane bolezen, ko poškodba pušča posledice na telesu.

Klasična medicina ne spremlja prve in druge stopnje razvoja bolezni, ne pozna lastnosti energij in zaradi tega ne more razviti standardnih metod zdravljenja; med medicinskim delom in zdravilstvom obstaja neusklajenost, ki je vzrok pogostemu nasprotovanju med njima. Žalostno je, da je v mnogih državah sveta zahodne civilizacije, kjer se ljudje zdravijo izključno na klasičen način (npr. v evropskih deželah, med katere spadamo tudi mi) zakonodaja in odločanje o delu zdravilcev v rokah medicinskih strokovnjakov, in ne zdravilcev.

K opazovanju in reševanju problema zdravljenja z življenjsko-kozmično energijo pristopamo izključno po metodi: merimo – transformiramo in zdravimo - merimo. Pristop je izrazito znanstvenega značaja, saj omogoča z merjenjem diagnozo stanja oz. obolelosti, s transformiranjem zdravilni terapevtski poseg in z merjenjem preverjanje njegovega učinka; hkrati omogoča samokontrolo: kontroliramo sebe in druge; ni nam potrebna tuja pomoč, npr. učitelja, guruja, nadrejenega, podrejenega in podobno. Merjenje kot ugotovitev stanja pred posegom in po njem ne predstavlja problem ne terapevtu ne kandidatu za terapevta, ki se razmeroma hitro nauči uporabe očesnega senzorja, t. i. blinkerja in skozi prakso obvlada tudi intuitivni senzor; problem lahko nastane pri transformacijah, ki se izvajajo na duhovnem nivoju, in je zanje potrebna duhovna rast.

Pot, po kateri hodimo, je večkrat trnova, težko se sporazumevamo z egom, ki vedno uporabi oz. povzroča strah, ko misli, da je ogrožen, ali nas poniža kot nevedneža, izobčenca in podobno. S časom ego popušča, vesel je uspeha, vesel je pomembnosti znanja in rezultatov zdravljenja. Spoznanje, da lahko ozdravimo sebe in si omogočimo, da živimo srečno življenje brez bolezni, da lahko pomagamo drugim in podobno izuči sleherni ego, da začne sodelovati z notranjim jazom, in da z njim sodeluje do končnega cilja, ko se ego in notranji jaz sporazumeta in ko začneta delovati skupaj. To je nenavadno stanje, stanje univerzalne ljubezni, kozmične odobritve zdravljenja, iniciacije oz. uglašenosti z božanskim principom energetskega ali duhovnega zdravljenja.

Začetnik se opredeli za končni cilj poklica terapevta z življenjsko-kozmično energijo, zavedajoč se omenjenih postopkov, tretmaja in duhovne rasti. Najlažja vzgojno-razvojna pot do končnega cilja, t. j. uspešnega terapevta in duhovno razvite osebnosti, je po mojih izkušnjah vsekakor pot urjenja in vzgajanja kandidatov preko obstoječih zdravilskih tehnik v zahodni civilizaciji, kot je npr. Hatmara-Merkava. Ta pot ne pomeni spoznavanja in prevzemanja tehnik Hatmare-Merkave, temveč s prevzemanjem določenih prijemov in zakonov, ki so veljavni v vseh sorodnih posegih, tehtno pripravo za nova spoznanja oz. terapijo; služila nam bodo kot inštrument za merjenje ali tretma za transformacije. Taka opredelitev je nujna, ker ima Hatmara-Merkava v razvejanem postopku delovanja številne pasti, ki začetnika lahko zavedejo in mu onemogočijo duhovno rast, kljub temu, da je voditeljica te metode visoko duhovno razvita oseba. Vzgoja terapevta mora namreč po mojem mnenju omogočiti prestop iz ustaljenih transformacijskih tretmanov v zelo hitre postopke zdravljenja, t. j. zdravljenja na višjih nivojih zavesti, zdravljenja s prebliski, kjer se vse transformacije in ozdravitve realizirajo bliskovito in uspešno.

Z osvajanjem transformacijskih pravil zdravimo sebe, čistimo organizem in pridobivamo kondicijo. Ko smo zdravi, začnemo skrbeti za svojo družino in prijatelje. Skrb za druge je rezultat nagnjenja k terapevtski znanosti in izbire uspešne poti k univerzalni ljubezni. Nekaterim začetnikom uspe dober rezultat zdravljenja že na začetku njihovega urjenja za terapevta, samo z znanjem o osnovnih zakonitostih za izvajanje transformacij; to so ponavadi tisti kandidati, ki so že spoznali duhovno rast, ki se ukvarjajo z meditacijo ali ki imajo že razvite osnovne parametre univerzalne ljubezni.

Načelo zdravljenja je omogočiti pacientu, da z lastnim obrambnim sistemom premaga svoje težave, da ozdravi, da premaga bolezen.

Obrambni sistem pacienta je v trenutku oz. času pojava bolezni slaboten, neučinkovit: kontrolni sistem v možganih ne dojema slabega stanja, nastalega zaradi poškodovanih genov in genetskih sekvenc za obolelo področje. Da bi obrambni sistem pacienta usposobili za obrambo pred boleznijo, moramo strniti dvoje: kot prvo, maksimalno usposobiti energetsko in fizično telo, da bo pacient razbremenil obrambni sistem organizma; ter drugo, eliminirati vse vzroke za slabo stanje v telesu. Ko obvladamo osnovne zakonitosti in postopke za I. terapijo ali energetsko zdravljenje in za II. terapijo ali fizično ojačanje organizma, smo sposobni pripraviti obrambni sistem pacienta, da bo premagal vsako bolezen. Praksa je pokazala, da z omenjenim poznavanjem osnovnih zakonov in terapij, zdravilec z življenjsko-kozmično energijo lahko pri 80% pacientov takoj popravi slabo zdravstveno stanje. Pacientu pomagamo tako, da v intervalih kontroliramo energetsko stanje in po potrebi kanaliziramo življenjsko-kozmično energijo v energetsko in fizično telo kot dodatno podporo obrambnemu sistemu. Problem lahko nastane samo takrat, ko bolezen pušča vidne posledice na organizmu, ali ko je bolezen za vedno uničila določene organe ali sisteme v telesu; v teh primerih je potrebna vsestranska podpora telesu.

Da bi posameznica ali posameznik postal univerzalni zdravilec, mora najprej najti samega sebe. S tem, ko vlagamo energijo v duhovno rast in pridobivamo čim več znanja iz alternativnih ved, doživljamo razmeroma hitre duhovne skoke. Občutimo to kot srečo, prebliske v zavesti in transformacije nam uspevajo. Po nekaterih znanih učenjih to pomeni, da smo doživeli presvetlitev, da smo dobili kozmično odobritev za zdravljenje, da smo uglašeni z naravnimi zakoni oz. da imamo pravico zdraviti. To občutimo tako, da smo radi na uslugo vsakemu, da nam ni pomembno, kdo in kdaj nas prosi za pomoč: vedno in ob vsaki uri smo pripravljeni pomagati, na razpolago smo vsem, ki potrebujejo pomoč; pri tem sploh ne občutimo utrujenosti. Ni nam treba spremljati, koliko smo bili uspešni in kdaj bodo rezultati vidni na fizičnem telesu. Izpolnjujemo kozmične zakone, rezultati bodo zagotovo prišli. Obstajamo in delujemo kot nekakšen kanal za kanaliziranje energije in ne preverjamo svojega dela, ne sodimo, ne ocenjujemo; če komu sodimo, sodimo samemu sebi oz. svojemu delu. Nikomur ne odgovarjamo za svoje delo in nikomur ne polagamo računov na fizičnem nivoju, ne potrebujemo razsodnika ali kaj podobnega.

Delo zdravilcev je zavarovano na duhovnem nivoju. Obstaja okultni nenapisani zakon, ki opozarja vse:

Tistemu, kateremu je dano, (ki ima kozmično odobritev) da lahko zdravi, mu zdravljenja nihče ne sme oporekati ali prepovedovati.

Ta zakon se nanaša na tiste zdravilce, ki so izpolnili dani kozmični pogoj, dosegli univerzalno ljubezen, duhovno iniciacijo in ki pomagajo drugim. Mišljenje, da so vsi alternativci duhovno razviti ljudje, je zgrešeno. Pri nas poznamo zdravilce, ki se deklarirajo za duhovne zdravilce, čeprav njihovo delo razkriva, da uporabljajo samo eno izmed znanih ezoteričnih tehnik, ki nima nič skupnega z duhovnostjo ali pravim zdravilstvom. Nekateri uporabljajo ezoterično tehniko, ki sicer delno daje uspešne rezultate, toda to v večni primerov ni duhovna disciplina, temveč tehnika, ki se je lahko priučimo ali naučimo, medtem ko si moramo duhovne kvalitete prislužiti.

Terapevtska praksa je pokazala, da je ne glede na to, kdo je okultni prekršek napravil: družba, posameznik, nepoučene in neodgovorne skupine, neodgovorni izvajalci črne magije, bioenergetiki, umišljeni alternativni zdravilci, zdravniki in podobno, kazen zanj zelo huda in da se bo zagotovo realizirala. V zgodovini sta dobro znana dva očitna primera, ko je kazen za kršitev okultnega zakona delovala hitro in kruto, in sicer je to na svoji koži občutilo sedemnajst od osemnajstih znanstvenikov, ki so odprli Keopsovo piramido v Egiptu, in organizatorja uničenja templarskega reda, papež Klemen V. in francoski kralj Filip Lepi. Veliki mojster templarskega reda Jacques de Moulie je namreč pred smrtjo na grmadi opozoril papeža in francoskega kralja, da bosta v treh mesecih v hudih mukah umrla, ker sta z uničenjem templarjev prekršila okultni zakon. Papež je živel samo še mesec dni, francoski kralj pa še nekaj mesecev. V praksi se je potrdilo načelo, da bo, če ne pride do realizacije kazni na kršitelju, kazen zagotovo doletela njegove potomce, njegove otroke ali najbolj verjetno njegove vnuke.

Znani so primeri, ko ezoteriki zbolijo in umrejo za težko boleznijo. Z analizo njihove smrti in vzrokov zanjo hitro pridemo do spoznanja, da so ezoteriki prekršili okultni zakon ali celo da med sabo obračunavajo s črno magijo, z namenom, da bi potešili svojo zlobo, ljubosumje, zavist, dosegali prestiž v družbi, skrili lažno duhovno usposobljenost in podobno.

Prav tako ugotovimo, da so ti ezoteriki, »vsevedneži«, lažni zdravilci prekršili omenjeni okultni zakon in da z boleznimi kot so rak, sladkorna bolezen, šizofrenija in podobne hude bolezni prestajajo določeno kazen.

Vsaka družba, skupina ljudi ali posameznik mora spoštovati okultne oz. pomembne naravne zakone, če želi da njegova družba, država ali civilizacija ne bo doživela dekadence in bo izumrla, ne glede na to, da je bila morda uspešna država ali civilizacija.

Pri uporabi in zdravljenju z življenjsko-kozmično energijo imata terapevt in pacient božanski blagoslov. Preko tovrstne uglasitve za kanaliziranje in z uporabo energije, ki nam daje življenje in ki ne pušča negativnih stranskih učinkov, je razumljivo, da terapevti ne moremo storiti okultnega prekrška.