3.2. Kovinske antene

V višjih razredih gimnazije smo imeli predmet psihologija: predaval nam je mlad profesor. Večkrat nas je provociral kot učil, toda od njega smo se največ naučili, in med drugim nam je pokazal, kako se lahko odkrijejo določeni predmeti, čeprav jih ne moremo videti ali priti do njih; zvedeli smo, da so to ljudje znali že pred mnogimi časi. V rokah je držal šprikle od kolesa, zvite v obliki črke L. Vzel je eno špico v levo in drugo v desno roko, ju postavil horizontalno, hodil po razredu in tako določal, kje in kdo ima žogo, fračo, nož in podobno. Večinoma je zadel: meni je pokazal, da imam fračo v žepu, jaz pa sem jo imel zavezano pod kolenom; čeprav je zadel, mu nisem priznal, da jo imam, in ker je ni našel v žepu, je bil to zanj neuspeh.

Moja zvijača je pripeljala do tega, da nam je profesor začel razlagati, kako te naprave uporabljajo povsod pri iskanju različnih predmetov, podzemnih prostorov, kanalov, kablov, vode, rud in da ne naštevam. Uporabljali so jih na mestih, kjer si z drugimi instrumenti niso mogli pomagati, za primer je pojasnil iskanje različnih električnih kablov za katere se ni vedelo, kje so položeni, primer je iz Amerike, iskanje rud in podobno. Opozoril nas je, da lahko te naprave oziroma pripomočki tudi zgrešijo, posebno v primerih, ko nismo zadosti trenirali, nimamo zadosti izkušenj in nismo psihofizično pripravljeni za tovrstno delo. Na koncu nam je povedal, da obstoje še več takšnih pripomočkov za iskanje, omenil je obešen predmet na vrvici, in nadaljeval s predavanjem o psihologiji.

Nekaj kolegov in jaz smo po delavnicah iskali šprikle od koles, jih našli pri očetu naše sošolke in naredili L antene. Te so bile bolj hvaležne kot leskove veje; najbolj nas je mučilo, kaj bomo iskali, in tako smo kmalu končali z raziskavami in pozabili na preizkuse. Proti koncu srednje šole sem od starejšega kolega dobil knjigo o radiesteziji, v kateri je bila opisana večina instrumentov ter različni preizkusi, ki so jih izvajali v starem Egiptu.