6.3. Mučenja

Psihična in fizična mučenja ujetnikov izvajajo za to določeni in izurjeni oddelki in posamezni vojaški strokovnjaki, da bi iz ujetnika dobili določene informacije o nasprotniku; nekateri drugi to delajo, da bi v sebi potolažili bolečino za izgubljenim sorodnikom, prijateljem ali kolegom, in tretji izvajajo mučenja nad ujetnikom zaradi maščevanja ali tudi zaradi lastnega užitka, ker so sami bolni, oziroma ker imajo dušo z nizko stopnjo reinkarnacije. Povojna pripovedovanja preživelih ujetnikov so le delna slika resničnih dogajanj, njihova pripovedovanja so informacije preživelih, oni niso tam pustili svoje duše, umorjeni pa nimajo možnosti, da bi nam povedali, kako so umrli.

Mučenja, ki so bile zadana človeku, vedno puščajo strah in bolečine, in takšna stanja ustvarjajo elementale, ki imajo kasneje motilno lastnost za vse tiste, ki uporabljajo omenjene površine za bivalne ali poslovne prostore. Najmočnejša škodljiva delovanja ostanejo na mestih, kjer so bila izvedena množična mučenja in poboji, ali v primeru, da so tisti, ki so jih tam mučili, zaradi povzročenih poškodb kasneje umrli.