7.1. Postopek zdravljenja

Glede na namen naše terapije na fizičnem nivoju, da s kanaliziranjem energije v oslabele sisteme omogočimo telesu maksimalno sposobnost, da bo njegov obrambni mehanizem premagal in obvladal slabo stanje, definiramo enoten pristop k zdravljenju funkcionalnih sistemov telesa in njihovih organov. Naš namen je obdelava funkcionalnih sistemov, kajti energijo organov določenega sistema na tem nivoju vzdržujemo na isti način kot sam sistem, bolezen kot obliko uničevanja organizma pa bomo obravnavali na višji stopnji.

Funkcionalni sistem, npr. prebavni, si zamislimo kot celoto in z blinkanjem ugotovimo, koliko ima življenjske energije po orgonski (od 1 do 10) oziroma skrajšani življenjski skali (od 1 do 5). Izmerjeno energijo lahko definiramo oz. delovanje sistema lahko ocenimo: funkcionalni sistem je slab, če je izmerjena vrednost pod tri; sistem je dober, če je izmerjena vrednost nad tri. Ugotovitev, da je funkcionalni sistem dober, ker smo izmerili več kot tri, pomeni, da ga ni potrebno posebej zdraviti in obravnavati: sistem je zdrav, medtem ko funkcionalni sistem, za katerega smo ugotovili, da ima manj kot tri, postane za terapevta z življenjsko-kozmično energijo predmet obravnave.

Obseg II. terapije na fizičnem telesu razdelimo na tri dele:

a) Funkcionalni sistemi: živčni (živci, vid, sluh, vonj, okus in otip); dihalni; obtočni ali srčni krvni; prebavni; odtočni ali sečila; reprodukcijski (ženski, moški) in spolni (ženski, moški); mišični; kostni; in kožni ali zaščitni.

b) Žleze: jajčniki; moda; nadledvični; jetra; žolč; vranica; trebušna slinavka; timus; ščitnica; obščitnica; hipofiza, in češarika.

c) Pomembne regulacije: voda; limfa; sladkor; holesterol, in kalcij.

Opisana razvrstitev omogoča sistematičen pristop k zdravljenju telesa ter funkcionalnih organov v njem in sicer z uporabo enakih pravil in podobnih prijemov.

Svoje delo terapevt opravi v treh korakih:

I. Pregledujemo oziroma merimo življenjsko energijo za vsak funkcionalni sistem posebej, po zgoraj omenjenem vrstnem redu oz. razvrstitvi funkcionalnih sistemov.

II. Ugotovimo slabe funkcionalne sisteme oziroma tiste, ki nimajo dovolj življenjske energije in imajo po naši meritvi energijo pod tri. Zapisujemo si oslabele funkcionalne sisteme.

III. Uporabimo V. PRAVILO za dvig življenjske energije oslabelim funkcionalnim sistemom.

Rezultati dela terapevta so lahko naslednji:

a) Funkcionalni sistem je pridobil energijo: s ponovnim merjenjem ugotovimo, da je življenjske energije več kot tri, kar pomeni, da zdravljenje funkcionalnega sistema ni več potrebno.

b) Funkcionalni sistem ni pridobil življenjske energije, kar pomeni, da določen organ v sistemu še ne sprejema življenjske energije: organ je v nevarnosti, je bolan, ali bo v kratkem obolel. Znova merimo vsak organ sistema posebej in natančno ugotovimo energetsko stanje posameznega organa, npr., prebavni sistem: požiralnik, želodec, dvanajsternik, tanko črevo, debelo črevo, danka, anus in še žolč in slepič. V nevarnosti oz. ogrožen je samo tisti organ, ki je brez energije, zato mu damo življenjsko energijo s IV. PRAVILOM.

c) Lahko se zgodi, da več organov funkcionalnega sistema nima energije, ker delujejo eden na drugega, kot je to pogost primer pri prebavnem sistemu, da so žolč, dvanajsternik in želodec brez življenjske energije. tem primeru vzamemo vse organe, ki so brez energije skupaj in opravimo enak tretman kot pri funkcionalnem sistemu: s V. PRAVILOM jim dvignemo življenjsko energijo.

• S ponovnim merjenjem bomo ugotovili, da je tokrat samo tisti organ, ki je bolan, ostal brez življenjske energije: hkrati bomo ugotovili, da je bolezen na temu organu pustila močne posledice in da je ta organ v nevarnosti, da odpove v svoji funkciji.
• Tretma za bolni organ naredimo s IV. PRAVILOM in energijo vzdržujemo iz dneva v dan, da organ sprejme in zadrži življenjsko energijo na nivoju zdravega organa.

d) V skrajnem primeru, ko z merjenjem spoznamo, da določen organ, več organov ali celoten funkcionalni sistem ne sprejemajo življenjske energije, z veliko zanesljivostjo ugotovimo, da na le-te vplivajo magijski in podobni protokoli.

Za ozdravitev takšnih stanj je potrebno najprej nevtralizirati razdiralne programe.

Praksa je namreč pokazala, da nobenega izmed teh problemov ne moremo uspešno rešiti, če je organ, več organov ali funkcionalni sistem pod vplivom uroka, prekletstva ali magije, in če le-tega pred zdravljenjem nismo nevtralizirali.

V praksi je bilo tudi večkratno potrjeno, da je zgoraj zastavljen način zdravljenja uspešen za vse funkcionalne sisteme in organe v telesu in da ni potrebno iskati drugih prijemov.

V primeru, ko organizem kljub temu ne more obvladati slabega zdravstvenega stanja to pomeni, da je določen del telesa ali telo v hudi krizi in da je potrebno zdravljenje bolezni.

Lahko se zgodi, čeprav redko, da kljub pravilnemu tretmaju pacient po terapiji ni okreval, da je njegov organizem sicer zadržal energijo, toda da spremembe na boljše pri pacientu niso vidne. To je primer, ko je organizem v hudi krizi in tak pacient ponavadi umre. Terapevt z življenjsko-kozmično energijo tudi v tem primeru ne preneha z zdravljenjem: zdravimo tako, kot da bo pacient okreval, ker je dolgoletna praksa pokazala, da ob nadaljevanju zdravljenja taki pacienti pri umiranju manj trpijo oz. nimajo stranskih učinkov na organizmu in zato mirno umrejo, enostavno zaspijo.

Tako ubrano pot zdravljenja, da si zamislimo energetsko stanje funkcionalnega sistema ali posameznega organa in nato delamo meritve in terapije, imenujem direkten pristop k zdravljenju in kontaktu z energijami telesa. Direkten pristop je najbolj primeren za sleherno zdravljenje in prinese najmanj napak pri delu, čeprav nekoliko obremenjuje terapevta v začetku njegovega razvoja, ker še ne more verjeti, da postopek deluje, in ga lahko njegov ego delno zavede.

Terapevt lahko dela tudi z različnimi pripomočki, kot so skice, modeli, risbe, slike ali modeli presekov človeškega telesa, kar imenujem indirektni pristop k zdravljenju. Ta oblika lahko prinese dosti nevšečnosti, če jo nepravilno uporabimo. Imel sem priložnost spremljati terapevtko, njen postopek dela in diagnostiko bolezni na pacientu s pomočjo atlasa notranjih organov telesa in merjenj s pomočjo nihala. Njeno vestno in prizadevno delo je dalo slab rezultat, pacient je dvomil v njeno diagnozo in njene ugotovitve se niso skladale z njegovimi težavami. Naredil sem direktno diagnozo na omenjenem pacientu in ugotovil, da je pacient imel prav in da je terapevtka zagrešila napako, ker ni pripravila sebe in pacienta na terapijo, oz. ni opravila iniciacije s svojimi delovnimi pripomočki. Indirektni pristop k zdravljenju pri vsakokratni terapiji nujno zahteva: nevtralizacijo pripomočkov, in za vsakega pacienta posebej uglaševanje oziroma iniciacijo pacienta in uporabljenih sredstev.