8.2. Dihalni sistem

Dihalni sistem organizma je direktno povezan z zunanjim zrakom; na njega vplivajo vse spremembe iz okolice; zlasti je občutljiv na spremembo temperature in onesnaženost zraka. Prvi del dihalnega sistema: nosna votlina, mandlji, sapnik in bronhiji so najbolj izpostavljeni tem zunanjim vplivom in večinoma imamo stalne probleme prav na teh organih. Pljuča, kjer poteka izmenjava kisika in ogljikovega dioksida, so bolj zaščitena z lego v prsni votlini, in zato na te organe vezane poškodbe ali bolezni niso preproste, temveč komplicirane in za organizem nevarne.

Najpogostejši problem nastaja na zgornjem delu dihalnega sistema; posebej so občutljivi otroci, starejše osebe in tisti, ki imajo tak poklic, da pogosto spreminjajo podnebje zaradi različnih potovanj.

8.-10.

Štirimesečni Jure je imel kmalu po rojstvu težave z dihanjem; slišati in videti je bilo, da mu vedno primanjkuje zraka, in starša, ki stanujeta blizu Ljubljane, nista vedela kaj še storiti, da bi otroku pomagala. Medicinski izvidi so bili v mejah normale, zdravniki so starše s hropečim otrokom poslali domov, z napotkom, naj se vrnejo, če bo prišlo do česa hujšega; ker zdravila dihanja niso olajšala, je kazalo da ni možnosti da bi se mu pomagalo in računali so, da se bo stanje poboljšalo z otrokovo rastjo. Obupana starša sta me prosila za pomoč; bilo je opazno ob glasnem hropenju svojega prvega otroka, ki je trajalo dan in noč da preživljata težke čase; bila sta pripravljena na vse, samo da se otroku pomaga.

Pregled je pokazal, da je otrok genetsko obremenjen po mamini mami, da ima vplive človeškega izvora in energetskih teles, ki so bila v njegovi in posebej v mamini auri. Opravil sem energetsko in fzično terapijo na obeh, popravil genetske vplive, odpravil delovanje zlobe, nakar je Jure začel tiše dihati, ni hropel, počasi se je umirjal. Zdravljenje pljuč je bilo nujno potrebno. Na naslednji terapiji mi je mati povedala, da je bilo nekaj časa v redu, potem pa je ponovno dobil napade hropečega dihanja, katere je bilo težko umiriti. Odgovoril sem ji, da je dober znak, če otrok nekaj časa normalno diha, da so torej pljuča v redu in da je vzrok za bolezen nekje drugje.

Naredil sem pregled stanovanja, ugotovil mesto geopatoloških motenj, ki so segale preko Juretove posteljice, očistili prostore in inventar od negativnih energij. Kljub temu ni bilo dobrega rezultata in zato sem pregledal še parcelo, na kateri je hiša zgrajena. Presenečenj ni bilo konec: veliko število duš, ki so se nahajale okoli hiše je kazalo, da je tu bil nekdaj vojaški tabor, kjer so se izvajali zločini, uboji in streljanje. Nevtraliziral in odstranil sem delovanje teh energetskih motenj in naredil Juretu dodatno terapijo na pljuča, ki sloni na principih mentalne kirurgije in pomaga dihanju s polnimi pljuči. Jure je začel normalno dihati in je ozdravel.

Mati mi je povedala, da je precej ljudi ob njihovi ulici bolnih in da ni družine brez zdravstvenih problemov, zato bosta z možem premislila, kje hočeta živeti. Rekel sem ji, da selitev ni več potrebna, ker se po nevtralizaciji vseh prostorov, inventarja in posebej parcele dobro energetsko stanje na lokaciji zadrži, ni več prisotnih negativnih energij, zato selitev ni nujna.

8.-11.

Ena uspešnih tečajnic je napotila prijateljico na mojo terapijo z življenjsko-kozmično energijo z namenom, da bi pomagal njenima otrokoma. Štiriletna punčka Zora je od rojstva prebila več časa v bolnišnici kot doma zaradi bolezni dihal, pogosto z visoko temperaturo, hropla je pri dihanju, porabila ogromno antibiotikov in vse neuspešno. Njena desetletna sestra tudi ni kazala dobrega zdravja, vedno je bila prestrašena, v šoli je pri odgovorih jecljala in nerada je odhajala od doma. Pregled obeh deklic je pokazal, da živita v neharmonični družini, in da je Zora genetsko obremenjena z delovanjem več stranskih faktorjev negativnih energij. Vso družino je bilo potrebno zdraviti in začel sem pri materi, ki je imela močan škodljiv vpliv vode in neznane elementale na prsih, ki so vplivali tudi na otroka. Ob zdravljenju vzrokov obolelega energetskega stanja mi je mati povedala, da ima zdravstvene težave tudi mož, po poklicu računalniški programer: slabo se počuti in to se vidi, doma je redkobeseden; želi kupiti jadrnico, ona pa si niti pod točko razno ne želi na morje.

Pri boleznih dihal, kjer je sistem dihal, posebej pljuča, dalj časa obremenjen ali bolan, je treba za zdravljenje uporabiti metodo mentalne kirurgije. Kot prvo se z notranjim gledanjem pljuč kontrolirajo in nato čistijo vse površine, ki kažejo slabo energetsko stanje: pri posegu očistimo vse dele, ki se pokažejo kot črne sence. Naslednji korak je barvanje pljuč v modro, kot da bi z modrim sprejem barvali njihovo notranjo stran od zgornjega k spodnjemu delu pljuč. Na koncu opravimo še terapijo s petim transformacijskim pravilom življenjsko- kozmične energije.

Vse štiri člane družine je bilo treba zdraviti in preurediti razpored pohištva v stanovanju, ker je Zora spala na mestu geopatološke motnje. Zorini mami je prijateljica svetovala, da naj obišče tečaj o življenjsko-kozmični energiji, da bi lahko bedela nad zdravjem otrok in dobila nasvete, kako naj reši družinske probleme, ki slabo vplivajo na zdravje in vzgojo otrok. V kratkem času je Zora ozdravela, o vročini in pogostih boleznih dihal ni bilo več niti sledu; sestra se je odrezala s tekočim govorjenjem in izboljšala uspeh v šoli, mož se je spremenil in postal bolj prijazen: ni več odklanjal alternativnega zdravljenja in sodeloval je pri reševanju družinskih problemov. Mati ni obiskala omenjenega tečaja, bila je z uspehom zdravljenja zadovoljna, in vsa srečna mi je povedala, da tečaja ne potrebuje več.

8.-12.

Kristina je spremljala moža na njegovi poklicni poti in živela sedem let v Angliji; imela sta štiri otroke (trije so se jima rodili tam). Vrnila se je v stanovanje staršev, v bližino sorodnikov, večinoma medicinske stroke. Po petih letih so kupili starejšo hišo v okolici Ljubljane, jo pričeli preurejati in začeli živeti na nov način, kar ni šlo zlahka, kot mi je dejala Kristina.

Najprej je začela bolehati hči, težko je dihala in pogosto je uporabljala pumpico za lažje dihanje; zdravila ji niso vedno pomagala in večkrat so morali poiskati pomoč na intervencijskem oddelku bolnišnice. V šoli so nastali problemi zaradi izostankov: poiskali so pomoč pri učenju, toda bilo je neuspešno; hči je bila slabotna in postajala vse bolj nezainteresirana za dogodke okoli nje. Bili so obupani, ker ji niso mogli pomagati na noben način. To pa še ni bilo vse, v družini so si nesreče kar sledile, en otrok je padel s kolesa in si poškodoval koleno, drugega je ugriznil pes in tretji je nenadoma zbolel.

Prvi pregled stanja članov Kristinine družine je pokazal, da so vsi brez energije in da je hčerka že v fazi bolezni, kar je pomenilo, da so v novi hiši hude negativne energije, ki delujejo na vse člane družine in zlasti na hčerko. Drugega dne po prvi terapiji so vsi člani družine obdržali energijo in treba je bilo samo še sanirati poškodbe pri otrocih, razen pri hčerki, ki sem ji moral ozdraviti bolna pljuča. Zdravil sem jo kot je opisano pri prejšnjem primeru z mentalno kirurgijo in ker je ponovno zbolela sem predlagal, da se pregledajo bivalni prostori. Pri pregledu hiše je bilo čutiti vpliv negativnih energij, ki nastanejo zaradi slabih ali zlobnih molitev, nesrečnih duš; otroci so imeli pri sebi neuporabne »zaščite«, prehranjevali so se po receptih za »zdravo« hrano, ki je bila po mojem mnenju in izkušnjah glede hranilne vrednosti pomanjkljiva oz. nezadostna.

Ko mi je Kristina omenila, da v tej hiši že dve generaciji niso imeli otrok, sem stopil iz hiše in pregledal celo zazidalno parcelo. Pričakoval sem ugotovitve, ki so jih potrdile poznejše meritve, da je bilo tu nekdaj shajališče verske skupine, ki je izvajala črne maše in imela žrtvenik za otroke. Nisem pa pričakoval, da bom na enem samem prostoru našel vse elemente negativnega početja teh miselno bolnih ljudi. S sistematičnim posegom sem nevtraliziral vse duše, ki so bile tu pokončane (ali umrle nasilne smrti), nevtraliziral negativno delovanje protokola črnih maš in očistil vsako ped zemlje tam, kjer je stal, kakor pravijo pripadniki takšnih sekt, njihov »tempelj«.

Kristina se je udeležila več tečajev z življenjsko-kozmično energijo, polna je energije in sreče, ker otroci niso več bolni in ker so vsi v družini zaživeli v zdravem ritmu.

8.-13.

Starejša pacientka je imela težave s koleni, težko je hodila, njen mož pa je trpel revmatične bolečine. Po uspešni terapiji enega in drugega me je hvaležna gospa zaprosila še za pomoč njeni vnukinji, ki da se ji smili zaradi dolgotrajnih zdravstvenih težav in vse večje zaprtosti vase; oče in mati (njena hčerka) ne dovolita energetskega zdravljenja, in tudi sicer močno nasprotujeta njenim početjem. Vnukinja je obiskovala prvi letnik grafčne šole in imela probleme z dihanjem. Jemala je zdravila in ko kljub temu ni mogla polno zadihati je uporabljala pumpico, tudi večkrat na dan, zato jo je vedno nosila s sabo; ob najmanjšem drobcu prahu je nervozno kihala, zelo se je zredila in sama dejala, da težje hodi po stopnicah, kot pa njena bolna babica pred zdravljenjem.

Pregled je pokazal, da je brez energije in da je obremenjena z dodatnim vplivom neznanega izvora. Oče in mati nista verjela da je bolna in tako so se doma samo prepirali. Po prvi terapiji je zadihala brez običajnih napadov, nekoliko lažje je hodila, poskušala je teči in pri tem ugotovila, da res ni zdrava. Zaprosil sem za ogled bivalnih prostorov, toda starša tega nista dovolila; zaskrbljena babica je ponovno prosila, da naj vnučki pomagamo. Na osnovi tlorisa hiše sem na daljavo pregledal prostore in ugotovil, da punčka spi na mestu geopatoloških motenj, da imajo v stanovanju umetniške slike, ki negativno sevajo oz. delujejo, in da ima oče slabo genetsko strukturo, katero je prenesel nanjo.

Nadaljeval sem zdravljenje: daljinsko sem »očistil« stanovanje, predlagal babici naj prepriča hčerko, da vnučka ne bo spala na mestu močne geopatološke motnje in vzporedno zdravil bolna pljuča s postopkom mentalne kirurgije. Rezultat zdravljenja je bil odličen, astma je izginila, pumpice ni več potrebovala (nosila jo je še v šolski torbi), v šoli pa ni kazala izboljšave, tudi doma je nagajala. Ko sem ji povedal, da izkorišča bolezen, doma izsiljuje starše v šoli se ne uči in da je to grdo in sprevrženo, da to ni olika, primerna njenim letom, se je namulila in mi ušla.

Po treh mesecih pa mi je babica vsa srečna sporočila, ker je vnukinja popolnoma zdrava, zdravila je povsem opustila, izgubila je odvečne kilograme, tudi zrasla je: ko večkrat priteče k njej na piškote ni več slišati hropečega dihanja, uspešno je končala prvi letnik in doma se razumejo. In starši se mi tudi zahvaljujejo, kljub temu, da so prej nasprotovali energetskemu zdravljenju.